Nikoli ne bom pozabil, ko je Intel prvič sporočil, da bo ime, ki ga bo nadel oziroma s katerim bo »krstil« naslednika procesorja 486, ime: “Pentium.” Jaz in večina mojih kolegov, ki so v takratnem času bili vsi bolj ali manj računalniški norci in precej napredni ekscentriki, vsak po svoje vredni psihiatrične obravnave, sem mislil, da je ime neumno in popolnoma zgrešeno. Vsi so vedeli, da naj bi računalniške komponente imele imena in designacije s številkami: navsezadnje tako kot recimo droidi v filmih Star Wars, ladje v serijah Star Trek, različice programske opreme, e-poštni naslovi, takratne številke BBS-jev in prvi IP naslovi in vse druge vrste računalniških stvari, ki bi si jih lahko takrat omislili, so imele premetanko, sestavljeno iz mešanice številk in črk. V praksi rajši številk, kot črk.
Kaj je torej z imenom, ki nejasno nakazuje koncept “petine”, mar nebi bilo to bolj primerno za element ali spojino? Ali pa za še en ceneni pralni prašek? Mogoče nov model kakšnega
luksuznega avtomobila ali pa Hi-Fi komponente?
Do danes še vedno ni dokončno jasno, kdo ali kaj je bilo odgovorno za ime “Pentium”, vendar predvidevam, da to ni več pomembno. Vprašanje, ki si ga je še vedno vredno zastaviti, je, zakaj se je ime Pentium obdržalo kot blagovna znamka Intelove glavne proizvodne linije procesorjev skozi nič manj kot štiri velike arhitekturne spremembe.
Na kratko, odgovor je, da je blagovna znamka Pentium, ko je nekako prešla iz prvotne arhitekture Pentium v radikalno drugačno arhitekturo Pentium Pro (ali P6), postala sinonim za najuspešnejšo namizno mikroprocesorsko arhitekturo vseh časov – v bistvu je Pentium postal v resnici sinonim za “PC”, ne glede na vse pretege Advanced Micro Devices (AMD), njegovega neposrednega (in tudi kvalitetnejšega?) konkurenta.
Prvotni Pentium je po današnjih standardih izjemno skromen pod svojim zlatim »pokrovom«, ko pa je bil predstavljen leta 1993, tudi po standardih in merilih svojih sodobnikov RISC ni bil ravno najhitrejši v floti. Medtem ko se prva Intelova »super skalarna« zasnova vsekakor izboljšala v primerjavi s predhodnikom 486, je glavna stvar, ki jo je Pentium držal kot as v rokavu ravno združljivost z x86 arhitekturo. Pravzaprav je bila Intelova odločitev, da bo žrtvoval zmogljivosti, porabo električne energije in stroške zaradi ohranjanja vzvratno združljivega Pentiuma z (že takrat napol zastarelo) strojno kodo x86. Kasneje se je izkazalo, da je to bila najbolj strateško pomembna odločitev, ki jo je podjetje Intel kdaj koli sprejelo in je vplivala na razvoj celotne IT tehnologije, kot jo poznamo danes.
Izbira za nadaljevanje poti z arhitekturo x86 je povzročila resne kratkoročne in srednjeročne travme Intelu ter določeno količino dolgoročnih travm v celotni industriji (koliko travme je odvisno od tega, s kom govorite in kakšne travme je odvisno od tega, na kakšen način se ukvarjate z računalniki), ampak na srečo je do danes že jasno, da se negativni vpliv te kritične poteze sčasoma zmanjšuje. Kljub temu je veliko ljudi utrpelo dolgoročne post-travmatske učinke, zgolj in samo na račun te Intelove šlamastike (sebe mirno štejem v to skupino, saj sem takrat kot mlad programer zaradi njih “izgubljal živce
in mestoma tudi voljo do programiranja”).
Za takratne čase napredna super skalarna dvo-nivojska arhitektura Pentiuma z dvema nivojema je bila dokaj enostavna. Imel je dva petstopenjska cevovoda, ki ju je Intel označil z designacijami U in V, in en šeststopenjski cevovod s plavajočo vejico. Sprednji del čipa bi lahko predstavljal dinamični modul, a je že na daleč vidno, da je bila večina njegovih vhodnih virov porabljena za ohranjanje združljivosti vzvratno, se pravi z arhitekturo x86. Kakšna škoda sredstev, mar ne?
Spodaj je prikazana poenostavljena shema logičnih gradnikov procesorja Pentium PRO:
Kljub vsej agoniji, ki sem jo v tem članku nekako »zlil« na ta »ubogi in stari« procesor, pa moramo vendarle priznati, da predstavlja mejnik – lahko bi rekli tudi prelomno točko v zgodovini pristopa k obdelavi podatkov v obliki super skalarnih modularnih enot, ki so lahko zagotavljale reševanje matematičnih problemov v obliki »deli in vladaj«. Neglede na porabo energije in izkoristek le-te, so procesorji Pentium PRO in pripadajoče osnovne plošče danes izrazita muzejska redkost.
Delujoč primerek procesorja Pentium PRO s pripadajočo in preverjeno delujočo osnovno ploščo hranimo tudi v društvu Duh Časa, natančneje v oddelku R&D, kjer čaka na nove podvige in novo priložnost.
Pa še nekaj tehničnih podrobnosti našega procesorja, ki je tudi na spodnji fotografiji:
Datum prihoda na tržišče: 22. 3. 1993
Način izdelave: 0,8 mikrona
Število tranzistorjev: 3,1 milijona
Hitrost ure pri prvih serijah: 60 ali 66 MHz
Velikosti predpomnilnika: L1: 8Kb instrukcijski (ukazni), 8Kb podatkovni (registrski)
In še pomembna zanimivost: MMX ukazni nabor je bil dodan šele leta 1997, predhodniki (torej procesorji, izdelani pred letom 1997) nimajo podpore za MMX razširitev nabora ukazov!
Seveda bi večina ljudi ob tem dejstvu skomignila, ampak verjemite – nekateri takratni
operacijski sistemi (v mislih imam specifično MS-Windows) so se v praksi obdržali tudi zaradi tega, takrat na novo predstavljenega nabora ukazov, ki jepomembno prispeval k obdelavi vhodno-izhodnih operacij, gledano s stališča procesorja kot samostojne zaključene celote v PC sistemu.
Seveda je naš rimerek procesorja v društvu Duh Časa vsajen na delujoči osnovni plošči Intel P6/Np5 iz leta 1998, z vgrajenimi (za takratnje čase neverjetnih in nezaslišanih) 16 Mb EDO flip-flop RAM-a. Plošča za svoje delovanje potrebuje standardno AT napajanje, PATA in floptični krmilnik pa sta že integrirana (gre za ploščo novejše generacije).
Vse skupaj pa je lep nostalgičen pogled v preteklost:
In če se smatrate za resnične poznavalce IT arhitektur, za konec dodajam še “ocvirk” za razmišljanje: Koliko zlata (mišljeno masa, izražena v gramih) je bilo potrebno za izdelavo enega predstavnika družine procesorjev PentiumPRO?
V komentarjih pričakujem vaše odgovore, zadovoljen pa bom seveda tudi z smiselnim ugibanjem. 🙂