Arhiv kategorij: Blog

Malo o zgodovini projekta

Pozdravljeni,

Decemberski čas nam daje malenkost več prostega časa pa sem pomislil na to da pripravim tokrat malo drugačen prispevek. Nekaj o zgodovini našega projekta.

Preden sploh začnem opisovati kaj in kako, vam moram povedati da se je članstvo društva skozi leta že veliko spreminjalo in da je tu veliko drugih ljudi, ki so naredili ogromno za projekt, pa ne pišejo blogov. Kar pišem je torej le moj vidik, ne pišem v imenu nikogar drugega.

Preden sem vedel da ta projekt obstaja sem bil eden tistih tipičnih računalničarjev — v kleti sem imel blazno zalogo računalnikov in nekih na pol delujočih sestavnih delov. Sem samouk, v otroštvu starši niso imeli dovolj denarja za nov računalnik in tako je bilo vse kar sem kdaj uporabljal nekako sestavljeno iz stvari, ki niso delovale ali pa so bile že zelo zastarele.

Ko sem izvedel za projekt sem doniral celotno mojo zbirko sestavnih delov, smeti in ostalega društvu, stvari prinesel v to delavnico v zaklonišču in začel sodelovati z njimi. Ker je bilo to še ob začetkih, je to projektu dalo nekakšen zagon. Na projektu sem se spoznal z drugimi računalničarji, ki so imeli podobno zgodovino kot jaz, mislim da smo skupaj jaz, sodelavec Leon in še nekaj drugih, sestavili večino tistih prvih 1000 računalnikov.

Skupaj smo skrbeli tudi za red v delavnici in takole ob koncu leta, čez praznike, smo uvedli kakšne novosti. Delo v delavnici je bilo vedno neke vrste mešanica dejavnosti ki so vodile v kaos, in dejavnosti ki so vodile v red. Prostora je bilo vedno toliko kot ga je in poizkusili smo različne razporeditve tistih šolskih miz, da bi čim bolj izkoristili prostor. Vem da smo eno leto izza dveh miz na nedostopnem mestu čistili nek več let star kup tortilij. Eno izmed let smo v skladišče predelali (ob uporabi velikih količin čistil in razkužil) stranišča v zaklonišču.

Z sodelavcem sva naredila sistem Diagnostik, network boot Linux za testiranje sestavnih delov računalnika.

Prišel je ta evropski projekt in smo pisali dokumentacijo. Jo oddajali na zadnji dan. Ob koncu smo za EU pripravili poročila, čeprav se nismo vsi strinjali s tem kaj naj bi v poročilih pisalo, se je meni zdelo pomembno da uporabim ustrezni protokol kot sicer velja za znanstvene članke. Naredil sem pregled podatkov, ki smo jih imeli in sestavil poročilo, ki je imelo dejanske številke. Z sodelavci v društvu smo tistih 1000 računalnikov pripravili z 70% izkoristkom, merjeno v kilogramih prejete in oddane opreme. Če pomisliš da je bilo nedelujočega sigurno več kot 50%, je to precejšen uspeh.

V društvu so uvedli izvajanje praks iz srednjih šol — da so se dijaki malo spoznali z računalniki tudi fizično. Z nekaterimi smo se srečali še leta kasneje in smo jim podelili še kakšno dodatno, bolj kompleksno znanje v pripravah na prvo zaposlitev. Spet drugi, so čas porabili bolj za to da je minil, praksa ni za vsakega.

Kmalu za tem se je situacija v mojem življenju spremenila. Moral sem se odselit v drug kraj in moja fizična prisotnost v delavnici je bila s tem precej omejena. Vseeno sem prišel kadar sem lahko. Skupaj smo naredili zadnji, četrti način dela v delavnici ki se uporablja tudi sedaj, računalnike označujemo po fazah:
1. Priprava na postopek (brez oznake)
2. Popravilo strojne opreme (modra oznaka)
3. Vgradnja programskih komponent (zelena oznaka)
4. Kontrola kvalitete (vijolična oznaka)
0. Računalnik ni rešljiv, razgradnja (rdeča oznaka)

Ta način dela je odpravil težave do katerih je prišlo, ko so prostovoljci pustili vse kot je ko so šli na kavo, naslednji turnus pa ni vedel v kakšni fazi je pripravljena oprema. Če prideš v delavnico vidiš te barvne oznake, uporabljamo barvne magnetne lističe.

Moj zadnji doprinos društvu je open source aplikacija za vodenje skladišča računalnikov, ki žal še ni povsem dokončana. Iščemo PHP programerja, ki bi pomagal zadevo dokončati, če koga poznate. Trenutno je tako da imam prosti čas le še čez praznike, pa se bridko zavedam da bo teh nekaj dni minilo preden se bom sploh uspel odpočit, kaj šele da bi iz sebe spravljal energijo in koncentracijo ki je potrebna za programiranje nečesa tako kompleksnega. Sodelavci v društvu so mi povedali da oni se ne želijo naučiti programiranja, ampak obenem od mene pričakujejo končano aplikacijo in tako smo prišli do točke kjer je nadaljnje sodelovanje bolj tista muka ki jo delaš na silo, kot pa da bi to dejansko hotel. In tako za prostovoljno dejavnost pač ne gre.

In to je tudi razlog za ta blog, iščem rešitev da lahko nadaljujemo ne glede na omejitve z katerimi moramo živeti. Iščem rešitev, da vam sporočim vse kar smo se v teh letih naučili, da bo še kdo lahko ustvaril to, kar smo ustvarili mi. In tu je še veliko idej za prihodnost, pridobitev statusa organizacije ki deluje v javnem interesu. Pridobitev statusa predelovalca odpadne opreme. Dokumentacija ki je za napisati, da bo vse skladno z regulativami. Programi ki so za narediti da bo to kar se v projektu dela bolj korektno in enostavno.

Verjetno bom ščasoma izdal še kakšno programsko kodo, ali pa dokumentacijo ki opisuje postopke, vendar če razumete vse to nima nobenega smisla če tega nihče ne prebere ali uporabi. Tako da čakam, da se kdo javi. Seveda pa bomo nadaljevali tudi z aktivnostjo skupine v Ljubljani, aktivnost v podružnicah in občasno z telimi blogi. Naredili bomo kar lahko.

LP,
Jure

Nostalgični in rahlo satirični pogled v zgodovino in nastanek procesorja Intel PRO

Nikoli ne bom pozabil, ko je Intel prvič sporočil, da bo ime, ki ga bo nadel oziroma s katerim bo »krstil« naslednika procesorja 486, ime: “Pentium.” Jaz in večina mojih kolegov, ki so v takratnem času bili vsi bolj ali manj računalniški norci in precej napredni ekscentriki, vsak po svoje vredni psihiatrične obravnave, sem mislil, da je ime neumno in popolnoma zgrešeno. Vsi so vedeli, da naj bi računalniške komponente imele imena in designacije s številkami: navsezadnje tako kot recimo droidi v filmih Star Wars, ladje v serijah Star Trek, različice programske opreme, e-poštni naslovi, takratne številke BBS-jev in prvi IP naslovi in vse druge vrste računalniških stvari, ki bi si jih lahko takrat omislili, so imele premetanko, sestavljeno iz mešanice številk in črk. V praksi rajši številk, kot črk.

Kaj je torej z imenom, ki nejasno nakazuje koncept “petine”, mar nebi bilo to bolj primerno za element ali spojino? Ali pa za še en ceneni pralni prašek? Mogoče nov model kakšnega
luksuznega avtomobila ali pa Hi-Fi komponente?

Do danes še vedno ni dokončno jasno, kdo ali kaj je bilo odgovorno za ime “Pentium”, vendar predvidevam, da to ni več pomembno. Vprašanje, ki si ga je še vedno vredno zastaviti, je, zakaj se je ime Pentium obdržalo kot blagovna znamka Intelove glavne proizvodne linije procesorjev skozi nič manj kot štiri velike arhitekturne spremembe.

Na kratko, odgovor je, da je blagovna znamka Pentium, ko je nekako prešla iz prvotne arhitekture Pentium v ​​radikalno drugačno arhitekturo Pentium Pro (ali P6), postala sinonim za najuspešnejšo namizno mikroprocesorsko arhitekturo vseh časov – v bistvu je Pentium postal v resnici sinonim za “PC”, ne glede na vse pretege Advanced Micro Devices (AMD), njegovega neposrednega (in tudi kvalitetnejšega?) konkurenta.

Prvotni Pentium je po današnjih standardih izjemno skromen pod svojim zlatim »pokrovom«, ko pa je bil predstavljen leta 1993, tudi po standardih in merilih svojih sodobnikov RISC ni bil ravno najhitrejši v floti. Medtem ko se prva Intelova »super skalarna« zasnova vsekakor izboljšala v primerjavi s predhodnikom 486, je glavna stvar, ki jo je Pentium držal kot as v rokavu ravno združljivost z x86 arhitekturo. Pravzaprav je bila Intelova odločitev, da bo žrtvoval zmogljivosti, porabo električne energije in stroške zaradi ohranjanja vzvratno združljivega Pentiuma z (že takrat napol zastarelo) strojno kodo x86. Kasneje se je izkazalo, da je to bila najbolj strateško pomembna odločitev, ki jo je podjetje Intel kdaj koli sprejelo in je vplivala na razvoj celotne IT tehnologije, kot jo poznamo danes.

Izbira za nadaljevanje poti z arhitekturo x86 je povzročila resne kratkoročne in srednjeročne travme Intelu ter določeno količino dolgoročnih travm v celotni industriji (koliko travme je odvisno od tega, s kom govorite in kakšne travme je odvisno od tega, na kakšen način se ukvarjate z računalniki), ampak na srečo je do danes že jasno, da se negativni vpliv te kritične poteze sčasoma zmanjšuje. Kljub temu je veliko ljudi utrpelo dolgoročne post-travmatske učinke, zgolj in samo na račun te Intelove šlamastike (sebe mirno štejem v to skupino,  saj sem takrat kot mlad programer zaradi njih “izgubljal živce
in mestoma tudi voljo do programiranja”).

 

Za takratne čase napredna super skalarna dvo-nivojska arhitektura Pentiuma z dvema nivojema je bila dokaj enostavna. Imel je dva petstopenjska cevovoda, ki ju je Intel označil z designacijami U in V, in en šeststopenjski cevovod s plavajočo vejico. Sprednji del čipa bi lahko predstavljal dinamični modul, a je že na daleč vidno, da je bila večina njegovih vhodnih virov porabljena za ohranjanje združljivosti vzvratno, se pravi z arhitekturo x86. Kakšna škoda sredstev, mar ne?

Spodaj je prikazana poenostavljena shema logičnih gradnikov procesorja Pentium PRO:

Shema logičnih elementov v procesorju Pentium PRO
Shema logičnih samostojnih enot v procesorju Pentium PRO

 

Kljub vsej agoniji, ki sem jo v tem članku nekako »zlil« na ta »ubogi in stari« procesor, pa moramo vendarle priznati, da predstavlja mejnik – lahko bi rekli tudi prelomno točko v zgodovini pristopa k obdelavi podatkov v obliki super skalarnih modularnih enot, ki so lahko zagotavljale reševanje matematičnih problemov v obliki »deli in vladaj«. Neglede na porabo energije in izkoristek le-te, so procesorji Pentium PRO in pripadajoče osnovne plošče danes izrazita muzejska redkost.

Delujoč primerek procesorja Pentium PRO s pripadajočo in preverjeno delujočo osnovno ploščo hranimo tudi v društvu Duh Časa, natančneje v oddelku R&D, kjer čaka na nove podvige in novo priložnost.

Pa še nekaj tehničnih podrobnosti našega procesorja, ki je tudi na spodnji fotografiji:

 

Naš delujoči primerek procesorja Pentirum PRO
Dejanski izgleda našega procesorja Pentirum PRO, o katerem govori tudi ta članek.

 

Datum prihoda na tržišče: 22. 3. 1993
Način izdelave: 0,8 mikrona
Število tranzistorjev: 3,1 milijona
Hitrost ure pri prvih serijah: 60 ali 66 MHz
Velikosti predpomnilnika: L1: 8Kb instrukcijski (ukazni), 8Kb podatkovni (registrski)

In še pomembna zanimivost: MMX ukazni nabor je bil dodan šele leta 1997, predhodniki (torej procesorji, izdelani pred letom 1997) nimajo podpore za MMX razširitev nabora ukazov!
Seveda bi večina ljudi ob tem dejstvu skomignila, ampak verjemite – nekateri takratni
operacijski sistemi (v mislih imam specifično MS-Windows) so se v praksi obdržali tudi zaradi tega, takrat na novo predstavljenega nabora ukazov, ki jepomembno prispeval k obdelavi vhodno-izhodnih operacij,  gledano s stališča procesorja kot samostojne zaključene celote v PC sistemu.

Seveda je naš rimerek procesorja v društvu Duh Časa vsajen na delujoči osnovni plošči Intel P6/Np5 iz leta 1998, z vgrajenimi (za takratnje čase neverjetnih in nezaslišanih) 16 Mb EDO flip-flop RAM-a. Plošča za svoje delovanje potrebuje standardno AT napajanje, PATA in floptični krmilnik pa sta že integrirana (gre za ploščo novejše generacije).

Vse skupaj pa je lep nostalgičen pogled v preteklost:

Naš PentiumPRO procesor s pripadajočo funkcionalno PC-AT osnovno ploščo
Naš PentiumPRO procesor s pripadajočo funkcionalno PC-AT osnovno ploščo

In če se smatrate za resnične poznavalce IT arhitektur,  za konec dodajam še “ocvirk” za razmišljanje: Koliko zlata (mišljeno masa, izražena v gramih) je bilo potrebno za izdelavo enega predstavnika družine procesorjev PentiumPRO?

V komentarjih pričakujem vaše odgovore, zadovoljen pa bom seveda tudi z smiselnim ugibanjem. 🙂

 

Povezovalna kartica telefonske centrale

Pozdravljeni,

Kot sem vam namignil v prejšnjem prispevku, v RSO občasno prejmemo tudi kakšen kos opreme, ki ni računalnik in ni primern za socialno ogrožene. Vseeno pa te opreme ne zavržemo, saj se zavedamo njene zgodovinske vrednosti, sploh za nekoga ki nekaj izdeluje in mu manjka točno dotični kos.

Tako je ena od stvari, ki smo jo prejeli in nato shranili, celotna analogna telefonska centrala! V tem prispevku vam bom opisal eno izmed kartic, ki sestavljajo to telefonsko centralo. Specifično gre za kartico katere naloga je medsebojno povezovanje dveh telefonskih central.

Kartica se vtakne v telefonsko centralo iz sprednje strani, tako da s sivi konektor na zadnji strani stakne z glavnim vodilom centrale. Na tem vodilu je v kombinacijah priključkov možno sočasno prenašati cca 65 tisoč sočasnih analognih telefonskih pogovorov. Vse kar ta kartica počne, je to da stanje na tem vodilu, prenese na drugo enako kartico, na drugi telefonski centrali, preko optičnega priklopa na sprednji strani.

Na kartici lahko vidimo več sklopov elektronike, ki opravljajo različne naloge.

Na spodnji sliki vidimo Motorola procesor, z 24kb ROM prostora za enostaven program, ter nekaj RAM čipov.

Desno zgoraj je temu dodan še en Motorola procesor iz sorodne družine:

Na veziju vidimo veliko lastniških SIEMENS signalnih procesorjev (DSP), ki počnejo neznano kaj, oziroma verjetno dekodirajo signale iz vodila:

Le-ti pa so povezani v FPGA čipe, ki jih je možno z nalaganjem programa nastaviti, da so kakršno koli vezije. V tem primeru gre verjetno za nekakšne ASIC-e, ki z veliko hitrostjo združujejo podatke večih DSP čipov.

Na sprednji strani je kot rečeno optični oddajnik, v katerega se diagnonalno vključi optični vodnik za povezovanje med centralami:

V kotu pa je skrito še pomožno vezije za sistemske funkcije, ki vsebuje dva kvarčna kristala za tvorjenje sistemskega takta (Motorola procesorji so 25 MHz), zeleno lučko ki nakazuje da je kartica vklopljena in rdečo lučko ki nakazuje da je prišlo do napake. Čip Actel je tovarniško nastavljen v poljubno vezije, z njim so si izdelovalci kartice zmanjšali število potrebnih komponent, da so izdelali vse potrebne funkcije.

Ne glede na zanimive sestavne dele in dejstvo da je oprema morala v svojem času stati celo premoženje, bi se v tej točki moral precej potruditi, da bi še našel kakšno uporabno vrednost za tole strogo namensko napravo, kar je verjetno tudi razlog zakaj je vse skupaj končalo pri nas.

Če pa doma postavljate analogno telefonsko centralo in vam manjka povezovalni modul, pa nas obiščite in se lahko kaj dogovorimo. 😉

LP,
Jure

O blogu

Pozdravljeni,

Primarna dejavnost skupine RSO (Računalniki za Socialno Ogorožene) je, kot ime pove, priprava računalnikov za socialno ogrožene, iz donirane opreme. V postopek priprave opreme so vključeni številni prostovoljci in večina opreme ki jo prejmemo in obdelamo so dejanski računalniki.

Vseeno pa se ob tem znajde tudi veliko opreme, ki je na nek način nenavadna in ni primerna za uporabo s strani socialno ogroženih (ker je namenjena za industrijsko uporabo, ali pa je zelo specializirana), ki pa je veterani v društvu vseeno nismo zavrgli, saj se zavedamo da bi ta oprema lahko imela veliko vrednost, za tistih nekaj ljudi ki zaradi različnih razlogov potrebujejo točno to relativno zastarelo specializirano opremo.

Ta blog bo posvečen primerkom tovrstne opreme. Po eni strani želimo z vami podeliti naše znanje oziroma poznavanje tehnologije, ki je uporabljena v teh zgodovinskih primerkih. Po drugi strani pa vam s tem omogočamo da najdete informacijo o tem da to opremo imamo, če iščete preko Googla. Bloge bomo občasno obogatili z posnetki, kjer vam bomo opremo tudi pokazali.

Če vas uporaba dotične opreme zanima oziroma imate potrebo po specifično teh kosih, se dogovorite in nas obiščite. Lahko se dogovorimo da zadeve prejmete v uporabo.

LP,
Jure