Pozdravljeni,

Decemberski čas nam daje malenkost več prostega časa pa sem pomislil na to da pripravim tokrat malo drugačen prispevek. Nekaj o zgodovini našega projekta.

Preden sploh začnem opisovati kaj in kako, vam moram povedati da se je članstvo društva skozi leta že veliko spreminjalo in da je tu veliko drugih ljudi, ki so naredili ogromno za projekt, pa ne pišejo blogov. Kar pišem je torej le moj vidik, ne pišem v imenu nikogar drugega.

Preden sem vedel da ta projekt obstaja sem bil eden tistih tipičnih računalničarjev — v kleti sem imel blazno zalogo računalnikov in nekih na pol delujočih sestavnih delov. Sem samouk, v otroštvu starši niso imeli dovolj denarja za nov računalnik in tako je bilo vse kar sem kdaj uporabljal nekako sestavljeno iz stvari, ki niso delovale ali pa so bile že zelo zastarele.

Ko sem izvedel za projekt sem doniral celotno mojo zbirko sestavnih delov, smeti in ostalega društvu, stvari prinesel v to delavnico v zaklonišču in začel sodelovati z njimi. Ker je bilo to še ob začetkih, je to projektu dalo nekakšen zagon. Na projektu sem se spoznal z drugimi računalničarji, ki so imeli podobno zgodovino kot jaz, mislim da smo skupaj jaz, sodelavec Leon in še nekaj drugih, sestavili večino tistih prvih 1000 računalnikov.

Skupaj smo skrbeli tudi za red v delavnici in takole ob koncu leta, čez praznike, smo uvedli kakšne novosti. Delo v delavnici je bilo vedno neke vrste mešanica dejavnosti ki so vodile v kaos, in dejavnosti ki so vodile v red. Prostora je bilo vedno toliko kot ga je in poizkusili smo različne razporeditve tistih šolskih miz, da bi čim bolj izkoristili prostor. Vem da smo eno leto izza dveh miz na nedostopnem mestu čistili nek več let star kup tortilij. Eno izmed let smo v skladišče predelali (ob uporabi velikih količin čistil in razkužil) stranišča v zaklonišču.

Z sodelavcem sva naredila sistem Diagnostik, network boot Linux za testiranje sestavnih delov računalnika.

Prišel je ta evropski projekt in smo pisali dokumentacijo. Jo oddajali na zadnji dan. Ob koncu smo za EU pripravili poročila, čeprav se nismo vsi strinjali s tem kaj naj bi v poročilih pisalo, se je meni zdelo pomembno da uporabim ustrezni protokol kot sicer velja za znanstvene članke. Naredil sem pregled podatkov, ki smo jih imeli in sestavil poročilo, ki je imelo dejanske številke. Z sodelavci v društvu smo tistih 1000 računalnikov pripravili z 70% izkoristkom, merjeno v kilogramih prejete in oddane opreme. Če pomisliš da je bilo nedelujočega sigurno več kot 50%, je to precejšen uspeh.

V društvu so uvedli izvajanje praks iz srednjih šol — da so se dijaki malo spoznali z računalniki tudi fizično. Z nekaterimi smo se srečali še leta kasneje in smo jim podelili še kakšno dodatno, bolj kompleksno znanje v pripravah na prvo zaposlitev. Spet drugi, so čas porabili bolj za to da je minil, praksa ni za vsakega.

Kmalu za tem se je situacija v mojem življenju spremenila. Moral sem se odselit v drug kraj in moja fizična prisotnost v delavnici je bila s tem precej omejena. Vseeno sem prišel kadar sem lahko. Skupaj smo naredili zadnji, četrti način dela v delavnici ki se uporablja tudi sedaj, računalnike označujemo po fazah:
1. Priprava na postopek (brez oznake)
2. Popravilo strojne opreme (modra oznaka)
3. Vgradnja programskih komponent (zelena oznaka)
4. Kontrola kvalitete (vijolična oznaka)
0. Računalnik ni rešljiv, razgradnja (rdeča oznaka)

Ta način dela je odpravil težave do katerih je prišlo, ko so prostovoljci pustili vse kot je ko so šli na kavo, naslednji turnus pa ni vedel v kakšni fazi je pripravljena oprema. Če prideš v delavnico vidiš te barvne oznake, uporabljamo barvne magnetne lističe.

Moj zadnji doprinos društvu je open source aplikacija za vodenje skladišča računalnikov, ki žal še ni povsem dokončana. Iščemo PHP programerja, ki bi pomagal zadevo dokončati, če koga poznate. Trenutno je tako da imam prosti čas le še čez praznike, pa se bridko zavedam da bo teh nekaj dni minilo preden se bom sploh uspel odpočit, kaj šele da bi iz sebe spravljal energijo in koncentracijo ki je potrebna za programiranje nečesa tako kompleksnega. Sodelavci v društvu so mi povedali da oni se ne želijo naučiti programiranja, ampak obenem od mene pričakujejo končano aplikacijo in tako smo prišli do točke kjer je nadaljnje sodelovanje bolj tista muka ki jo delaš na silo, kot pa da bi to dejansko hotel. In tako za prostovoljno dejavnost pač ne gre.

In to je tudi razlog za ta blog, iščem rešitev da lahko nadaljujemo ne glede na omejitve z katerimi moramo živeti. Iščem rešitev, da vam sporočim vse kar smo se v teh letih naučili, da bo še kdo lahko ustvaril to, kar smo ustvarili mi. In tu je še veliko idej za prihodnost, pridobitev statusa organizacije ki deluje v javnem interesu. Pridobitev statusa predelovalca odpadne opreme. Dokumentacija ki je za napisati, da bo vse skladno z regulativami. Programi ki so za narediti da bo to kar se v projektu dela bolj korektno in enostavno.

Verjetno bom ščasoma izdal še kakšno programsko kodo, ali pa dokumentacijo ki opisuje postopke, vendar če razumete vse to nima nobenega smisla če tega nihče ne prebere ali uporabi. Tako da čakam, da se kdo javi. Seveda pa bomo nadaljevali tudi z aktivnostjo skupine v Ljubljani, aktivnost v podružnicah in občasno z telimi blogi. Naredili bomo kar lahko.

LP,
Jure