Pozdravljeni,

Kot ste verjetno opazil (in ne glede na naslov), smo dobili nove prostore v BTC, po zaslugi donacije ki nam je omogočila najem prostorov. O infrastrukturi z katero smo opremili prostore sem pisal že v zadnjem prispevku, potem pa smo ostali nekako tiho… Tudi sam ko iščem po spletnih straneh drugih društev, ponavadi pogledam kdaj je bil zadnji prispevek. Smo leta 2023, zadnji prispevek je datiran leta 2021… ne kaže dobro. 🙂

Osebno sem že čez dal nekaj organizacij v okviru katerih sem deloval in vem da se aktivnost v njih običajno pojavlja v valovih. Imaš tisti začetni zagon, ko se lotiš nečesa kar te navdihuje, potem pa ko se vsi sprijaznijo z zahtevnostjo praktičnega dela na nekem področju pa zanimanje nekoliko zamre. Imam prijatelja ki se je izobraževal specifično iz področja upravljanja neprofitnih organizacij in iz njegovih materialov je bilo razvidno da je ključnega pomena za nadaljnje delovanje med drugim tudi osebna motivacija posameznikov. Po domače — razlog zakaj ti osebno nekaj počneš.

Čeprav tale spletna stran izgleda mirno, pa se aktivnost v naši organizaciji nadaljuje. Imamo jedrno ekipo prostovoljcev, ki imajo razloge zakaj želijo še naprej delovati v društvu in čeprav imamo vsi veliko dela tudi izven tega (naprimer osebno sem polno zaposlen in imam tekom tedna, tako kot verjetno tudi vi, zelo malo prostega časa). En izmed razlogov zakaj vlagam tisto malo prostega časa kot ga imam v aktivnosti društva Duh Časa, je zato ker ne glede na to da živimo v dokaj temnih časih, verjamem v to da smo sposobni narediti tudi veliko dobrega za drug drugega. Verjamem, da je na tem potrebno delati, ker menim da je edino dobro kar doživimo v življenju, odvisno od doprinosa nekoga drugega, nekje, ki mu ravno tako ni nujno treba delati v dobrobit soljudi. Zato se moramo potruditi za drug drugega, da bomo imeli več dobrih stvari. (Z tem, mimogrede, vam namigujem da se nam lahko pridružite in nam pomagate, ker smo za prostovoljce vseeno precej obremenjeni in potrebujemo pomoč.)

Zelo podobna filozofija vlaganja v skupno dobro oziroma razvoj skupnih rešitev, pa je tudi razlog za obstoj odprtokodne programske opreme. O teh sem vam v tem blogu že veliko pisal, vendar postajajo zmeraj bolj aktualne, saj se društvo trenutno udejstvuje v projektu Na Prostem, ki ga izvaja skupina organizacij z finančno podporo Ministrstva za javno upravo. Cilj projekta je spodbuditi digitalno preobrazbo nevladnih in prostovoljskih organizacij ter povečati vključenost njihovih uporabnikov v informacijsko družbo. Z drugimi besedami, zadeva je namenjena za bolj navadne uporabnike računalnikov in naš namen je predstaviti uporabo odprtokodnih programov in ponuditi tudi izobraževanja za to. Kot običajno pri nas seveda dobite tudi sam računalnik.

Glede samih odprtokodnih programov sem vam želel pojasniti določene zadeve. Sam sem bil prisoten pri nekaterih oddajah opreme ob začetku delovanja društva, ko so nam prejemniki namigovali češ da jim dajemo brezplačno programsko opremo ker jih ne cenimo. Torej da bo jasno: Odprtokodne rešitve se ne uporabljajo samo zato ker so brezplačne. Sam delam v podjetju kjer je večina infrastrukture osnovana na odprtokodnih rešitvah, glavni razlog pa je da so to tehnologije prihodnosti. Živimo v času ko so celo nekatera podjetja ugotovila, da je pot naprej ta, da delamo na rešitvah kot družba skupaj, pomagamo drug drugemu. Za podjetje to prinaša prednosti, kot naprimer to da tako njegovi delavci postanejo nepogrešljivi strokovnjaki v uporabi opreme ki jo uporabljajo vsi. Vse najnovejše rešitve (telefoni, električni avtomobili, vesoljska tehnika, ipd) delajo na podlagi odprtokodnih rešitev, v katere so vlagala delo številna podjetja in prostovoljci po celem svetu. Ideja, da boš profitiral ker delaš na nečem kar obstaja samo na tvojem računalniku in boš ti to prodajal, je zastarela. Seveda se v Sloveniji nove ideje uvajajo počasi, ampak to ni nič novega. Povem pa vam lahko, kot sem pisal že na starejših blogih, da headhunterji ki iščejo nove delavce, ta trenutek po celi Sloveniji zaman iščejo strokovnjake na področju programske opreme, ki jo mi brezplačno delimo na svojih računalnikih in o kateri se lahko  prosto vsak nauči vse.

Pa konec koncev bom rekel takole: Če ste pri nas prevzeli računalnik, ste najverjetneje to naredili zato, ker je vaš otrok potreboval računalnik. “Tehnologije prihodnosti” morda zvenijo kot nekaj potrošniškega, ampak v resnici je prihodnost samo bodoča sedanjost naših otrok. Tehnologije prihodnosti so torej tehnologije, ki jih bodo uporabljali vaši otroci. Vi morda ne razumete za kaj je to potrebno, ampak oni bodo. Zato jim moramo omogočiti dostop do tega. Morda boste našli nekaj motivacije vsaj v tem.

LP,
Jure

Pozdravljeni,

Četudi je naša delavnica v Ljubljani trenutno zaprta zaradi obnovitvenih del na OŠ Kolezija, kjer so nam do sedaj omogočali delovanje, mi ne počivamo, ampak še naprej delamo na tem, da se bo dejavnost RSO nadaljevala.

O odprtokodni eRSO aplikaciji in o načinu dela v Ljubljanski izpostavi sem vam na tem blogu že pisal. Skozi leta smo si prizadevali zagotoviti čim bolj optimalne in čim hitrejše postopke za pripravo osebnih računalnikov, da smo lahko v višku krize, ko je računalnike potrebovalo preko tisoč družin, na teden uredili pripravo in oddajo tudi preko sto računalnikov na teden.

V zadnjih tednih, ko smo še delali na hodnikih prostorov, ki so nam jih v uporabo odstopili v OŠ Kolezija, so se porodile zamisli da bi pospešeni način priprave računalnikov in dostop v evidenčno aplikacijo omogočili tudi drugim izpostavam RSO po Sloveniji.

S tem, ko smo izgubili dostop do prostorov zaradi obnovitvenih del, pa je to nenadoma postal celo pogoj za nadaljevanje dejavnosti. Prostore za nadaljnje delovanje v Ljubljani so nam omogočili v Športnem društvu Tabor, začasne prostore nam je ponudila tudi organizacija Računalniški Muzej v prostorih ene njihovih učilnic. Ti dve lokaciji bi tako lahko postali novi Ljubljanski izpostavi, če le bi imeli potrebno infrastrukturo.

Tu smo se torej sistemci projekta RSO srečali z izzivom, da projekt, ki je bil do nedavnega le zamisel, narisana na tabli, spravimo v prakso.

Želeli pa smo rešiti ta problem enkrat za vedno, zato smo kodo in dokumentacijo za pripravo infrastrukture tokrat objavili na Internetu pod odprto licenco:
https://gitlab.com/duh-casa/rso-mirror

Dokumentacija je pisana v angleščini, da bo infrastrukturo lahko uporabil tudi kdo, ki postavlja “RSO” organizacijo v tujini. Opremo za vse slovenske izpostave bomo seveda pripravili mi.

Vsaka izpostava dobi svoj strežnik, ki deluje usklajeno z glavnim RSO strežnikom (ki lahko obstaja v oblaku). Ta strežnik nudi vse potrebne storitve za delovanje posamezne izpostave: nudi varovano omrežje (v katerem imajo računalniki, ki se pripravljajo, dostop do eRSO aplikacije) ter dostop do sistema Proins (ki omogoča diagnostiko in hitro zapisovanje operacijskih sistemov Linux na diske).

Za zagon diagnostične aplikacije je potreben le CD ali USB ključ. Strežnik vsebuje hitre diske, ki omogočijo da se preko gigabitnega lokalnega omrežja posamezni računalnik postavi v roku cca 20 minut, kar nam omogoča da pripravimo več računalnikov v manj časa. Pa še to: kadar administratorji pripravijo novo različico diagnostičnega programa, ali pa operacijskega sistema za računalnike, se posodobitev lahko prenese na vse izpostave v Sloveniji v roku nekaj ur, brez da bi bilo potrebno kako ukrepanje, ali posebno znanje s strani vodje izpostave.

Vodenje evidence v skupni eRSO aplikaciji tudi zagotavlja, da ni nobene nepotrebne birokracije pri evidentiranju opravljenega dela, temveč je potrebno le neposredno sprotno beleženje, tako kot do sedaj to počnemo v ljubljanski izpostavi.

Ker časi pomenijo tudi delo od doma, smo za tiste sodelavce ki delajo od doma, pripravili firmware za routerje, ki omogoča oddaljeni dostop do eRSO aplikacije, v obliki prilagojenega operacijskega sistema OpenWRT.

Rešitev ki jo imamo je že delujoča in v roku nekaj dni bomo lahko opremili našo prvo začasno ljubljansko lokacijo v Računalniškem muzeju, potem pa se počasi spet vrnemo na delo in vam pripravimo računalnike. 🙂

LP,
Jure

Pozdravljeni,

Mislim da sem vam po vsem tem času dolžen napisati kaj se je pri nas dogajalo v zadnjem času. Vendarle je ta koronski čas nekaj posebnega in verjetno ste zasledili tudi v novicah kaj o naših prizadevanjih na temo našega poslanstva.

Kot ste verjetno že prebrali na prvi strani, v času korone ko se vsi šolajo od doma, še toliko več družin nujno potrebuje računalnik, ki si ga ne morejo privoščiti. O potezi naše države da to situacijo izkoristijo za ustvarjanje še večjih razlik med nami, sem že pisal pred časom, pa ne bom več. Prepustimo politiko politikom: mi delamo računalnike. Zato vam bomo pomagali tako da delamo tisto, kar počnemo najboljše!

Na naše prošnje po donaciji odslužene opreme so se odzvala številna podjetja in nam podarila amortizirane računalnike stare le nekaj let. Donacija veliko medsebojno podobnih računalnikov nam pride zelo prav saj lahko na tak način poenostavimo pripravo — računalnikov ni več potrebno diagnosticirati in ugotavljati kaj je narobe, ker so povečini delujoči, potrebno jih je le opremiti z našo programsko opremo, preveriti delovanje in jih oblikovati v komplet ki ga je možno priključiti in uporabiti.

Čeprav kot piše na prvi strani, za oddajo računalnikov trenutno sodelujemo primarno z drugimi organizacijami in z šolami, so se v zadnjem času oddale blazne količine opreme. Upoštevajte da naprimer za šolo sprejeti donacijo 50 računalnikov ni nič posebnega. Vsakodnevno sem presenečen kako kupi kablov in opreme ki smo jih pripravili “izginejo” preko dneva.

Izvajanje predelav na tem nivoju seveda nujno potrebuje dober način dela, slednji pa je vezan na dobro aplikacijo za beleženje poteka predelave računalnikov. Tu se moram zahvaliti našim sodelavcem iz Štajerskega konca, ki so se odzvali in nam pomagali izpopolniti aplikacijo eRSO z ključnimi popravki, nekateri izmed njih še v razvoju, kateri so potrebni za uspešno uporabo aplikacije. Aplikacija je odprtokodna, tako da si lahko vsakdo naredi brezplačno kopijo ali izvedenko. Še vedno upamo da se bo še kdo drug lotil tega kar počnemo mi!

To pa je nekako tudi področje v katerem sva z sodelavcem Leonom trenutno najbolj aktivna. Delava na tem, da način dela še izboljšava, tako da bo naše omejeno število prostovoljcev, ki v trenutnih razmerah lahko delajo v prostoru ki ga imamo na voljo (ob upoštevanju ustrezne medsebojne razdalje in drugih obveznih ukrepov) pripravi čim večje število računalnikov.

Trenutno razvijava program, ki izboljšuje varen izbris podatkov donatorjev in namestitev Linux-a na diske, ki se nato lahko vgradijo v računalnike. Na računalnike nameščamo le najsodobnejšo programsko opremo, da se čim bolj izboljšamo uporabno vrednost računalnikov za prejemnike. Najnovejša programska oprema pa potrebuje tudi novejše pomožne programe da se ustrezno namesti. Tako imamo z našim obstoječim načinom dela še nekaj težav, ki jih bo ta novi program odpravil.

Med donacijami se znajde tudi računalniška oprema ki ni primerna za uporabo doma (preveč hrupna, je prezapletena za uporabo, ipd), slednjo pa lahko pri nas uporabimo za izboljšave infrastrukture, ki jo uporabljamo za pripravo računalnikov.

Z Leonom ciljava na to da se za pripravo posameznega diska ne porabi več kot 10-15 minut, s tem da je možno pripraviti tudi več diskov sočasno. Trenutno smo nekje na 20 minutah, vendar je optimizacija še v teku. Če vas zadeva zanima, tudi ta projekt je odprtokoden. Odprtokodna je tudi dokumentacija, v kateri smo (v angleščini) zapisali vse potrebne korake.

V tej točki bi omenil, da programska oprema, ki jo dajemo na računalnike vsebuje vse potrebne programe za razvoj in uporabo tovrstnih programov. Srčno upamo da bo dostopnost teh programov, navdihnila kakega mladega prejemnika računalnika, k temu da se bo začel ukvarjati z tovrstno tehniko. Osebno sem zaposlen v podjetju, kjer sicer na malo večjem obsegu uporabljamo iste tehnologije in pogosto tudi iste programe. Linux strokovnjaki so med najbolj iskanimi računalničarji tudi na Slovenskem trgu, pa tudi v svetu je v tem trenutno prihodnost. Če obstaja način kako se lahko nekdo v situaciji v kateri smo, dvigne iz revščine, je to verjetno z spoznavanjem računalništva in odprtokodne programske opreme.

Zavedam se seveda da to ni za vsakogar, vendar vam želim najboljše. Če uporabite podarjen računalnik zato da ustvarite nekaj novega, nekaj kar pred tem še ni obstajalo, bomo zaradi tega vsi na boljšem — v to verjamem.

LP,
Jure

Pozdravljeni,

Predvidevam da se vsaj nekateri izmed vas sprašujejo kakšna je povezava med osnovno misijo društva Duh Časa in projektom kakršen je tale Računalniki za Socialno Ogrožene.

Društvo Duh Časa je Slovenska frakcija svetovnega gibanja Zeitgeist. To je ameriška tujka (nemška beseda), ki pomeni… duh časa. Ali drugače: Navdih časa v katerem živimo.

Zagovorniki gibanja menimo, da to da sodobna družba deluje po modelu eksponentne rasti, ni dolgoročno vzdržno in ni dobro za človeka. Menimo da je za naše dolgoročno preživetje, potrebno uporabiti na znanosti osnovan gospodarski model, ki bo namesto na fiktivni valuti, osnovan na dejanskih naravnih virih našega planeta. Kratko ime: Gospodarstvo, osnovano na virih.

Čeprav je gibanje Zeitgeist nastalo leta 2008, zgodovina ki vodi v te zaključke sega mnogo dlje v preteklost. V tridesetih letih prejšnjega stoletja (1930), se je v ZDA pojavila skupina inženirjev, ki je predvidela težave v družbi z katerimi se soočamo danes (populizem, revščina, škoda na okolju, nepotrebne vojne, nihanje gospodarstva) in predlagala družbeno ureditev kjer družbo vodijo tisti, ki imajo za odločitve potrebno strokovno znanje, namesto tistih ki so najbolj popularni. Ta ureditev je zaradi različnih propagandnih akcij trenutno razumljena kot nekaj negativnega: Tehnokracija. Eden teh Tehnokratov je bil tudi Jacque Fresco, ki je navdihnil avtorje filma Zeitgeist, ta film pa je nato navdihnil ustanovitev gibanja Zeitgeist.

Tehnokrati pa so nadaljevali svoje raziskave in poizkusili po znanstvenih metodah sestaviti gospodarski model ki bi bil dokazljivo dolgoročno vzdržen. Sistem ki so ga razvili se je imenoval Energetsko Računovodstvo — slednji bi namesto Evrov za valuto uporabil enoti kilovatna ura (kWh) oziroma Joule (J; oziroma BTU). Ta model je bil nekakšen predhodnik na virih osnovanega gospodarstva, kjer je bila logika da vsaka stvar potrebuje določeno količino energije da se izdela in s tem ko imamo toliko valute kot imamo energije, lahko kupimo točno toliko kot se lahko tudi dejansko izdela. Na virih osnovano gospodarstvo je evolucija tega modela, kjer imamo namesto le energije, za valuto vse potrebne vire in tako lahko kupimo točno toliko kot prenese Zemlja.

Leta 2005 je bila na Švedskem ustanovljena organizacija Mreža Evropskih Tehnokratov (sedaj Organizacija za Trajnost Zemlje), ki je poizkusila nadaljevati raziskave ki so jih začeli Američani v tridesetih in narediti model, ki bi ga bilo možno dejansko uporabiti v sodobni družbi. Organizacija je imela svoj čas tudi dva zelo motivirana člana iz Slovenije. 😉

Kar je manjkalo ameriškim tehnokratom je bil predvsem nek smisel za realizem. V raziskavah smo hitro ugotovili da je bilo pričakovanje Američanov da bo cel svet kar nenadoma zamenjal gospodarski model zato ker je bil naš boljši, zelo nerealno. Namesto tega smo predlagali model, kjer novi model posvojijo manjše specializirane skupine, kot so naprimer neprofitne organizacije, ki počnejo dejanske praktične stvari. Če je model dejansko boljši od tistega, ki ga uporablja preostala družba, bi moralo biti možno vzpostaviti model znotraj več neprofitnih organizacij in jih nato mrežiti z deljenjem njihovih virov, dokler ta mreža ne bi vključevala celotne družbe.

V društvu Duh Časa smo povzeli te ugotovitve in jih poizkusili spraviti v prakso. Tvorili smo več manjših specializiranih skupin, ki so se vsaka ukvarjala z svojim konkretnim, praktičnim projektom. Znotraj teh bomo poizkusili vzpostaviti na virih osnovano gospodarstvo in mrežiti naše vire z drugimi neprofitnimi organizacijami. Ena teh skupin je tudi ta ki se ukvarja z projektom Računalniki za Socialno Ogrožene.

Seveda praktično delo terja precej več časa kot teoretična razprava, tako da sem v zadnjih letih skoraj malo opustil ukvarjanje z vso to teorijo. Kar smo ugotovili sem zapisal v spletno stran resourcebased.org (v angleščini) v upanju da jo bodo tisti, ki jih tema zanima, našli. Vsake toliko me kdo ki verjame v to kar počnemo spomni na vse skupaj. Ne glede na to kaj prinaša prihodnost, upam da lahko trdimo da smo tekom vseh teh aktivnosti vendarle naredili kaj dobrega za človeštvo.

LP,
Jure

Pozdravljeni,

V teh časih ko nismo prepričani kaj nam prinaša prihodnost in ko se od vseh pričakuje pripravljenost na velike spremembe v življenju, nam je vsem težko. Vendar če želite za boj proti Koronavirusu narediti še kaj bolj učinkovitega, kot da nabavljate WC papir ali pa recimo to kar počne naša vlada… poglejte tale projekt:

http://koronavirus.ctk.uni-lj.si/skupnostna-znanost/

Sama spletna stran vam bo še najbolje predstavila za kaj se gre, s strani naših strokovnjakov vam lahko le zagotovimo da gre za pravo stvar.

Programski paket je precej zahteven za računalnik, tako da v kolikor imate težave z pregrevanjem ga ne priporočam. Če pa imate dober računalnik in vas ne moti če je nekaj časa polno obremenjen, pa lahko podelite njegove zmogljivosti za odkrivanje primernih učinkovin, ki bi lahko pomagale pri premagovanju okužb z koronavirusom.

Program v trenutni obliki ničesar ne izpisuje, le računa in pošilja rezultate nazaj na fakulteto. To je precej tipično za programe ki se uporabljajo v znanosti in velja tudi tu.

LP,
Jure

Pozdravljeni,

Decemberski čas nam daje malenkost več prostega časa pa sem pomislil na to da pripravim tokrat malo drugačen prispevek. Nekaj o zgodovini našega projekta.

Preden sploh začnem opisovati kaj in kako, vam moram povedati da se je članstvo društva skozi leta že veliko spreminjalo in da je tu veliko drugih ljudi, ki so naredili ogromno za projekt, pa ne pišejo blogov. Kar pišem je torej le moj vidik, ne pišem v imenu nikogar drugega.

Preden sem vedel da ta projekt obstaja sem bil eden tistih tipičnih računalničarjev — v kleti sem imel blazno zalogo računalnikov in nekih na pol delujočih sestavnih delov. Sem samouk, v otroštvu starši niso imeli dovolj denarja za nov računalnik in tako je bilo vse kar sem kdaj uporabljal nekako sestavljeno iz stvari, ki niso delovale ali pa so bile že zelo zastarele.

Ko sem izvedel za projekt sem doniral celotno mojo zbirko sestavnih delov, smeti in ostalega društvu, stvari prinesel v to delavnico v zaklonišču in začel sodelovati z njimi. Ker je bilo to še ob začetkih, je to projektu dalo nekakšen zagon. Na projektu sem se spoznal z drugimi računalničarji, ki so imeli podobno zgodovino kot jaz, mislim da smo skupaj jaz, sodelavec Leon in še nekaj drugih, sestavili večino tistih prvih 1000 računalnikov.

Skupaj smo skrbeli tudi za red v delavnici in takole ob koncu leta, čez praznike, smo uvedli kakšne novosti. Delo v delavnici je bilo vedno neke vrste mešanica dejavnosti ki so vodile v kaos, in dejavnosti ki so vodile v red. Prostora je bilo vedno toliko kot ga je in poizkusili smo različne razporeditve tistih šolskih miz, da bi čim bolj izkoristili prostor. Vem da smo eno leto izza dveh miz na nedostopnem mestu čistili nek več let star kup tortilij. Eno izmed let smo v skladišče predelali (ob uporabi velikih količin čistil in razkužil) stranišča v zaklonišču.

Z sodelavcem sva naredila sistem Diagnostik, network boot Linux za testiranje sestavnih delov računalnika.

Prišel je ta evropski projekt in smo pisali dokumentacijo. Jo oddajali na zadnji dan. Ob koncu smo za EU pripravili poročila, čeprav se nismo vsi strinjali s tem kaj naj bi v poročilih pisalo, se je meni zdelo pomembno da uporabim ustrezni protokol kot sicer velja za znanstvene članke. Naredil sem pregled podatkov, ki smo jih imeli in sestavil poročilo, ki je imelo dejanske številke. Z sodelavci v društvu smo tistih 1000 računalnikov pripravili z 70% izkoristkom, merjeno v kilogramih prejete in oddane opreme. Če pomisliš da je bilo nedelujočega sigurno več kot 50%, je to precejšen uspeh.

V društvu so uvedli izvajanje praks iz srednjih šol — da so se dijaki malo spoznali z računalniki tudi fizično. Z nekaterimi smo se srečali še leta kasneje in smo jim podelili še kakšno dodatno, bolj kompleksno znanje v pripravah na prvo zaposlitev. Spet drugi, so čas porabili bolj za to da je minil, praksa ni za vsakega.

Kmalu za tem se je situacija v mojem življenju spremenila. Moral sem se odselit v drug kraj in moja fizična prisotnost v delavnici je bila s tem precej omejena. Vseeno sem prišel kadar sem lahko. Skupaj smo naredili zadnji, četrti način dela v delavnici ki se uporablja tudi sedaj, računalnike označujemo po fazah:
1. Priprava na postopek (brez oznake)
2. Popravilo strojne opreme (modra oznaka)
3. Vgradnja programskih komponent (zelena oznaka)
4. Kontrola kvalitete (vijolična oznaka)
0. Računalnik ni rešljiv, razgradnja (rdeča oznaka)

Ta način dela je odpravil težave do katerih je prišlo, ko so prostovoljci pustili vse kot je ko so šli na kavo, naslednji turnus pa ni vedel v kakšni fazi je pripravljena oprema. Če prideš v delavnico vidiš te barvne oznake, uporabljamo barvne magnetne lističe.

Moj zadnji doprinos društvu je open source aplikacija za vodenje skladišča računalnikov, ki žal še ni povsem dokončana. Iščemo PHP programerja, ki bi pomagal zadevo dokončati, če koga poznate. Trenutno je tako da imam prosti čas le še čez praznike, pa se bridko zavedam da bo teh nekaj dni minilo preden se bom sploh uspel odpočit, kaj šele da bi iz sebe spravljal energijo in koncentracijo ki je potrebna za programiranje nečesa tako kompleksnega. Sodelavci v društvu so mi povedali da oni se ne želijo naučiti programiranja, ampak obenem od mene pričakujejo končano aplikacijo in tako smo prišli do točke kjer je nadaljnje sodelovanje bolj tista muka ki jo delaš na silo, kot pa da bi to dejansko hotel. In tako za prostovoljno dejavnost pač ne gre.

In to je tudi razlog za ta blog, iščem rešitev da lahko nadaljujemo ne glede na omejitve z katerimi moramo živeti. Iščem rešitev, da vam sporočim vse kar smo se v teh letih naučili, da bo še kdo lahko ustvaril to, kar smo ustvarili mi. In tu je še veliko idej za prihodnost, pridobitev statusa organizacije ki deluje v javnem interesu. Pridobitev statusa predelovalca odpadne opreme. Dokumentacija ki je za napisati, da bo vse skladno z regulativami. Programi ki so za narediti da bo to kar se v projektu dela bolj korektno in enostavno.

Verjetno bom ščasoma izdal še kakšno programsko kodo, ali pa dokumentacijo ki opisuje postopke, vendar če razumete vse to nima nobenega smisla če tega nihče ne prebere ali uporabi. Tako da čakam, da se kdo javi. Seveda pa bomo nadaljevali tudi z aktivnostjo skupine v Ljubljani, aktivnost v podružnicah in občasno z telimi blogi. Naredili bomo kar lahko.

LP,
Jure

Nikoli ne bom pozabil, ko je Intel prvič sporočil, da bo ime, ki ga bo nadel oziroma s katerim bo »krstil« naslednika procesorja 486, ime: “Pentium.” Jaz in večina mojih kolegov, ki so v takratnem času bili vsi bolj ali manj računalniški norci in precej napredni ekscentriki, vsak po svoje vredni psihiatrične obravnave, sem mislil, da je ime neumno in popolnoma zgrešeno. Vsi so vedeli, da naj bi računalniške komponente imele imena in designacije s številkami: navsezadnje tako kot recimo droidi v filmih Star Wars, ladje v serijah Star Trek, različice programske opreme, e-poštni naslovi, takratne številke BBS-jev in prvi IP naslovi in vse druge vrste računalniških stvari, ki bi si jih lahko takrat omislili, so imele premetanko, sestavljeno iz mešanice številk in črk. V praksi rajši številk, kot črk.

Kaj je torej z imenom, ki nejasno nakazuje koncept “petine”, mar nebi bilo to bolj primerno za element ali spojino? Ali pa za še en ceneni pralni prašek? Mogoče nov model kakšnega
luksuznega avtomobila ali pa Hi-Fi komponente?

Do danes še vedno ni dokončno jasno, kdo ali kaj je bilo odgovorno za ime “Pentium”, vendar predvidevam, da to ni več pomembno. Vprašanje, ki si ga je še vedno vredno zastaviti, je, zakaj se je ime Pentium obdržalo kot blagovna znamka Intelove glavne proizvodne linije procesorjev skozi nič manj kot štiri velike arhitekturne spremembe.

Na kratko, odgovor je, da je blagovna znamka Pentium, ko je nekako prešla iz prvotne arhitekture Pentium v ​​radikalno drugačno arhitekturo Pentium Pro (ali P6), postala sinonim za najuspešnejšo namizno mikroprocesorsko arhitekturo vseh časov – v bistvu je Pentium postal v resnici sinonim za “PC”, ne glede na vse pretege Advanced Micro Devices (AMD), njegovega neposrednega (in tudi kvalitetnejšega?) konkurenta.

Prvotni Pentium je po današnjih standardih izjemno skromen pod svojim zlatim »pokrovom«, ko pa je bil predstavljen leta 1993, tudi po standardih in merilih svojih sodobnikov RISC ni bil ravno najhitrejši v floti. Medtem ko se prva Intelova »super skalarna« zasnova vsekakor izboljšala v primerjavi s predhodnikom 486, je glavna stvar, ki jo je Pentium držal kot as v rokavu ravno združljivost z x86 arhitekturo. Pravzaprav je bila Intelova odločitev, da bo žrtvoval zmogljivosti, porabo električne energije in stroške zaradi ohranjanja vzvratno združljivega Pentiuma z (že takrat napol zastarelo) strojno kodo x86. Kasneje se je izkazalo, da je to bila najbolj strateško pomembna odločitev, ki jo je podjetje Intel kdaj koli sprejelo in je vplivala na razvoj celotne IT tehnologije, kot jo poznamo danes.

Izbira za nadaljevanje poti z arhitekturo x86 je povzročila resne kratkoročne in srednjeročne travme Intelu ter določeno količino dolgoročnih travm v celotni industriji (koliko travme je odvisno od tega, s kom govorite in kakšne travme je odvisno od tega, na kakšen način se ukvarjate z računalniki), ampak na srečo je do danes že jasno, da se negativni vpliv te kritične poteze sčasoma zmanjšuje. Kljub temu je veliko ljudi utrpelo dolgoročne post-travmatske učinke, zgolj in samo na račun te Intelove šlamastike (sebe mirno štejem v to skupino,  saj sem takrat kot mlad programer zaradi njih “izgubljal živce
in mestoma tudi voljo do programiranja”).

Za takratne čase napredna super skalarna dvo-nivojska arhitektura Pentiuma z dvema nivojema je bila dokaj enostavna. Imel je dva petstopenjska cevovoda, ki ju je Intel označil z designacijami U in V, in en šeststopenjski cevovod s plavajočo vejico. Sprednji del čipa bi lahko predstavljal dinamični modul, a je že na daleč vidno, da je bila večina njegovih vhodnih virov porabljena za ohranjanje združljivosti vzvratno, se pravi z arhitekturo x86. Kakšna škoda sredstev, mar ne?

Spodaj je prikazana poenostavljena shema logičnih gradnikov procesorja Pentium PRO:

Kljub vsej agoniji, ki sem jo v tem članku nekako »zlil« na ta »ubogi in stari« procesor, pa moramo vendarle priznati, da predstavlja mejnik – lahko bi rekli tudi prelomno točko v zgodovini pristopa k obdelavi podatkov v obliki super skalarnih modularnih enot, ki so lahko zagotavljale reševanje matematičnih problemov v obliki »deli in vladaj«. Neglede na porabo energije in izkoristek le-te, so procesorji Pentium PRO in pripadajoče osnovne plošče danes izrazita muzejska redkost.

Delujoč primerek procesorja Pentium PRO s pripadajočo in preverjeno delujočo osnovno ploščo hranimo tudi v društvu Duh Časa, natančneje v oddelku R&D, kjer čaka na nove podvige in novo priložnost.

Pa še nekaj tehničnih podrobnosti našega procesorja, ki je tudi na spodnji fotografiji:

Datum prihoda na tržišče: 22. 3. 1993
Način izdelave: 0,8 mikrona
Število tranzistorjev: 3,1 milijona
Hitrost ure pri prvih serijah: 60 ali 66 MHz
Velikosti predpomnilnika: L1: 8Kb instrukcijski (ukazni), 8Kb podatkovni (registrski)

In še pomembna zanimivost: MMX ukazni nabor je bil dodan šele leta 1997, predhodniki (torej procesorji, izdelani pred letom 1997) nimajo podpore za MMX razširitev nabora ukazov!
Seveda bi večina ljudi ob tem dejstvu skomignila, ampak verjemite – nekateri takratni
operacijski sistemi (v mislih imam specifično MS-Windows) so se v praksi obdržali tudi zaradi tega, takrat na novo predstavljenega nabora ukazov, ki jepomembno prispeval k obdelavi vhodno-izhodnih operacij,  gledano s stališča procesorja kot samostojne zaključene celote v PC sistemu.

Seveda je naš rimerek procesorja v društvu Duh Časa vsajen na delujoči osnovni plošči Intel P6/Np5 iz leta 1998, z vgrajenimi (za takratnje čase neverjetnih in nezaslišanih) 16 Mb EDO flip-flop RAM-a. Plošča za svoje delovanje potrebuje standardno AT napajanje, PATA in floptični krmilnik pa sta že integrirana (gre za ploščo novejše generacije).

Vse skupaj pa je lep nostalgičen pogled v preteklost:

In če se smatrate za resnične poznavalce IT arhitektur,  za konec dodajam še “ocvirk” za razmišljanje: Koliko zlata (mišljeno masa, izražena v gramih) je bilo potrebno za izdelavo enega predstavnika družine procesorjev PentiumPRO?

V komentarjih pričakujem vaše odgovore, zadovoljen pa bom seveda tudi z smiselnim ugibanjem. 🙂

Pozdravljeni,

Kot sem vam namignil v prejšnjem prispevku, v RSO občasno prejmemo tudi kakšen kos opreme, ki ni računalnik in ni primern za socialno ogrožene. Vseeno pa te opreme ne zavržemo, saj se zavedamo njene zgodovinske vrednosti, sploh za nekoga ki nekaj izdeluje in mu manjka točno dotični kos.

Tako je ena od stvari, ki smo jo prejeli in nato shranili, celotna analogna telefonska centrala! V tem prispevku vam bom opisal eno izmed kartic, ki sestavljajo to telefonsko centralo. Specifično gre za kartico katere naloga je medsebojno povezovanje dveh telefonskih central.

Kartica se vtakne v telefonsko centralo iz sprednje strani, tako da s sivi konektor na zadnji strani stakne z glavnim vodilom centrale. Na tem vodilu je v kombinacijah priključkov možno sočasno prenašati cca 65 tisoč sočasnih analognih telefonskih pogovorov. Vse kar ta kartica počne, je to da stanje na tem vodilu, prenese na drugo enako kartico, na drugi telefonski centrali, preko optičnega priklopa na sprednji strani.

Na kartici lahko vidimo več sklopov elektronike, ki opravljajo različne naloge.

Na spodnji sliki vidimo Motorola procesor, z 24kb ROM prostora za enostaven program, ter nekaj RAM čipov.

Desno zgoraj je temu dodan še en Motorola procesor iz sorodne družine:

Na veziju vidimo veliko lastniških SIEMENS signalnih procesorjev (DSP), ki počnejo neznano kaj, oziroma verjetno dekodirajo signale iz vodila:

Le-ti pa so povezani v FPGA čipe, ki jih je možno z nalaganjem programa nastaviti, da so kakršno koli vezije. V tem primeru gre verjetno za nekakšne ASIC-e, ki z veliko hitrostjo združujejo podatke večih DSP čipov.

Na sprednji strani je kot rečeno optični oddajnik, v katerega se diagnonalno vključi optični vodnik za povezovanje med centralami:

V kotu pa je skrito še pomožno vezije za sistemske funkcije, ki vsebuje dva kvarčna kristala za tvorjenje sistemskega takta (Motorola procesorji so 25 MHz), zeleno lučko ki nakazuje da je kartica vklopljena in rdečo lučko ki nakazuje da je prišlo do napake. Čip Actel je tovarniško nastavljen v poljubno vezije, z njim so si izdelovalci kartice zmanjšali število potrebnih komponent, da so izdelali vse potrebne funkcije.

Ne glede na zanimive sestavne dele in dejstvo da je oprema morala v svojem času stati celo premoženje, bi se v tej točki moral precej potruditi, da bi še našel kakšno uporabno vrednost za tole strogo namensko napravo, kar je verjetno tudi razlog zakaj je vse skupaj končalo pri nas.

Če pa doma postavljate analogno telefonsko centralo in vam manjka povezovalni modul, pa nas obiščite in se lahko kaj dogovorimo. 😉

LP,
Jure

Pozdravljeni,

Primarna dejavnost skupine RSO (Računalniki za Socialno Ogorožene) je, kot ime pove, priprava računalnikov za socialno ogrožene, iz donirane opreme. V postopek priprave opreme so vključeni številni prostovoljci in večina opreme ki jo prejmemo in obdelamo so dejanski računalniki.

Vseeno pa se ob tem znajde tudi veliko opreme, ki je na nek način nenavadna in ni primerna za uporabo s strani socialno ogroženih (ker je namenjena za industrijsko uporabo, ali pa je zelo specializirana), ki pa je veterani v društvu vseeno nismo zavrgli, saj se zavedamo da bi ta oprema lahko imela veliko vrednost, za tistih nekaj ljudi ki zaradi različnih razlogov potrebujejo točno to relativno zastarelo specializirano opremo.

Ta blog bo posvečen primerkom tovrstne opreme. Po eni strani želimo z vami podeliti naše znanje oziroma poznavanje tehnologije, ki je uporabljena v teh zgodovinskih primerkih. Po drugi strani pa vam s tem omogočamo da najdete informacijo o tem da to opremo imamo, če iščete preko Googla. Bloge bomo občasno obogatili z posnetki, kjer vam bomo opremo tudi pokazali.

Če vas uporaba dotične opreme zanima oziroma imate potrebo po specifično teh kosih, se dogovorite in nas obiščite. Lahko se dogovorimo da zadeve prejmete v uporabo.

LP,
Jure